KULTURNI DAN

KULTURNI DAN

V torek, 8.12., so učenci od 6. do 9. razreda imeli kulturni dan. Zaradi trenutnih razmer so si učenci ogledali dva filma prek pretočnega formata, nato pa se je vsak učenec prelevil v vlogo kritika in zapisal, kaj meni o filmu.

6. razred je gledal fantazijsko-akcijski film z naslovom Moj dedi je padel z Marsa, ki skozi prijateljstvo deklice in robota pripoveduje o moči, ki jo ima ljubezen.

Sedmošolci, osmošolci in devetošolci pa film Ne pozabi dihati, ki je prejel letošnjo nagrado za najboljši igrani celovečerni film.  Film govori o odnosih v družini, prvi ljubezni, posesivnosti, mladostniški nepremišljenosti in o soočanju z izgubo ljube osebe.

 

Žan Volf Granduč, 7.razred, je zapisal:

Ogledal sem si film in zgodba mi je bila všeč. Glavna tema je bratovska ljubezen in odraščanje.

Zanimivo je bilo, kako je imel mlajši brat Klemen rad svojega starejšega brata Petra. Ves čas sta bila skupaj, dokler se Peter ni začel družiti s  Sonjo in »pozabil« nanj.

Klemen je potreboval očeta. Le tega je videl v svojem bratu in trenerju tenisa. Težava je bila tudi, ker mame ni bilo doma, on pa je potreboval starša. Imel je samo prijateljico in enega prijatelja. Bil je osamljen, zato je počel lumparije.

Spoznal sem, da ni dobro piti preveč alkohola in da je druženje s starši pomembno. Mama se je zanašala na Petra, da ga bo pazil, kar ni bilo prav. Sicer je res, da bi bilo lepše, če bi Peter ostal skupaj z družino, a tudi on se je moral osamosvojiti. Mamo ni zanimalo, kako je Klemnu v šoli in kako se obnaša na teniških tekmah…in to tudi ni lepo.

Petru je bilo seveda še vedno mar zanj. Ko so odšli s kanuji in sta se tepla, ter je Klemen padel v reko in se udaril v glavo, je spoznal, da bi ga bratova smrt prizadela. Takrat mu je Peter pomagal in ga rešil.

Na koncu je Klemen spoznal, da ga brat ne zapušča zato, ker ga nima rad, ampak zato, ker mora tudi on imeti svoje življenje.

Skratka, film mi je bil res všeč.

Roditeljski sestanek na temo vzgoja otroka in mladostnika v današnjem času

Gospa Damjana Šmid nas je skozi zanimivo predavanje o Vzgoji otroka in mladostnika v današnjem času spomnila kaj je tisto, h čemur moramo stremeti pri vzgoji. Poudarila je pomen otrokovih navad, odgovornosti, potrebni vnaprej znani strukturi otrokovega dne. Otrokom moramo dajati jasna sporočila in jim dovoliti delati napake. O napakah se moramo pogovarjati in tako otrokom pomagati, da se iz njih učijo za življenje. Poudarila je tudi, da se moramo kot starši večkrat vprašati, kaj s svojim obnašanjem sporočamo otroku, kako nas otrok vidi, po čem si želimo, da si nas za vedno zapomni? Urica in pol druženja je prehitro minila in v vsakem prisotnem sigurno pustila pomembno sporočilo.

KORONA

Korone noben ne mara,

ker umira populacija stara.

V karanteni moramo biti vsi

saj ne smemo se družiti.

Rusi cepivo so odkrili

in Angleži so ga odobrili.

Prebivalstvo se je cepilo in

korono je pozabilo.

Martin Urh in Adam Hrabar

ŠOLANJE MED KORONO

Kot vsi vemo, je Slovence in praktično ves svet v letu 2020 zajel virus covid-19, ki ga do tedaj ni poznal še nihče. Zaradi velikega števila okužb smo marca slovenski šolarji, dijaki in študenti pričeli šolanje od doma. Za nas je bila to velika sprememba. Privaditi smo se morali na nove izzive računalniškega komuniciranja na daljavo ter v delo vložiti mnogo več truda. Potrebno se je bilo držati vseh ukrepov in priporočil vlade ter NIJZ.

V tem šolskem letu 2020/2021 se zgodba žal ponavlja. Novembra je bila ponovno razglašena epidemija, šole so se zaprle, življenje pa praktično ustavilo. Ker smo se spomladi marsikaj naučili, nam delo na daljavo sedaj povzroča precej manj težav.

Vsako jutro se prične dan s prižiganjem računalnika in pripravo kamere. Dopoldneve tako učenci večinoma namenimo šolanju na daljavo, popoldanski prosti čas pa izkoristimo za druženje z družino, sprehode, športne dejavnosti, ob šolske dejavnosti, glasbeno šolo …

Kljub temu da je pouk v pravi šoli najboljši, omogoča današnja tehnologija dokaj kvaliteten pouk na daljavo. Video konference nam omogočajo neposredni stik z učiteljem in s sošolci. Ko aplikacije in programe enkrat spoznaš, sploh ni nobenih težav. Vendar pa imajo najmlajši osnovnošolci zaradi neizkušenosti in neznanja v primerjavi z nami mnogo več težav. Pomoč staršev je zato nujna, kar pa v primeru, da le-ti hodijo v službo, predstavlja velik problem.

Zanimivo se mi zdi dejstvo, da so nam starši, učitelji, šolski svetovalni delavci, zdravniki, predavatelji … še pred slabim letom svetovali, naj se čas, ki ga preživimo pred telefoni in računalniki, skrajša in nadomesti s pristnimi druženjem, telesno aktivnostjo, branjem knjig in igro. Sedaj pa moramo zaradi razmer početi ravno obratno. Ure in ure presedimo pred zasloni in vedno bolj postajamo odvisni od tehnologije.

Tega si mladi ne želimo. Pogrešamo pristne človeške stike, pogovore, igro, smeh, druženje in zabave. Upajmo, da se bomo kmalu vrnili v šolske klopi, a pred tem moramo premagati korono. To nam bo uspelo le ob upoštevanju navodil stroke, zato jih upoštevajmo.

Ajda Mavrič

Dostopnost